Zdaj sem pa tam. Opisati nekaj, kar je z besedami tezko opisati. In ko tudi fotografija ne pove dovolj. Moras priti sem in videti.
Za nami je 3-dnevni treking v Chapadi Diamantini. 3 dnevi hajkanja po cudoviti pokrajini, z nahrbtniki na ramenih (in to niti ne lahkimi), skupaj cca 50 km. Vecinoma bolj kot ne po ravnem, 2 moralo ubijajoca vzpona... Ko ne ves ali bi se prijel z roko, nogo, zobmi ali repom. A smo zmogli. Vmes se nekaj kopanja pri slapovih.
Smo se sli tabornike. eno noc smo spali kar na prostem oz. v neki votlini. Fino. Zaspis s pogledom na zvezdice, zbudijo te cricki in se neke zvalce, za ktere nimam pojma, kako se jim rece. Naslednjo noc smo prespali pri druzini, ki zivi v Chapadi. Se mi zdi, da ena izmed 15h druzin, ki zivi v tem nacionalnem parku. Tudi cela horda ljudi v enem vecjem prostoru, eni na jogijih drugi na tleh na spalkah. Jp, je bilo kar trdo :)
WC pa... V roke lopatko, skopati luknjico, jo napolniti, zakopati in to je to.
Super skupinica smo bili. Miu, vodic, ki nas je zabaval s svojimi zgodbicami in capoeira showi.In da ne govorim o tem, kako dobro nam je kuhal. Najboljsa hrana kar smo jo jedle tukaj. Potem Mavi, Brazilka, ki je vedno presenecala z vsebino svojega nahrbtnika. V njem je bilo vse, tudi 2 razlicni sminki, le za hrano je zmanjkalo prostora, kar se je poznalo na tezi nasih nahrbtnikov. Gregorio, Francoz, ki uci francoscino na univerziji v Salvadorju. Neverjetno odprta oseba, najbolj kar sem jih kadarkoli srecala. Cloveka sreca prvic in kot da sta prijatelja ze vec let. Res pravi soncek.
Zadnji dan smo se pridruzili eni drugi skupinici in njihov vodic (Hari Bo) nas je celo zmasiral. Good job!!!
Tako, zdaj smo pripravljene na plaze Morra de Sao Paulo. Rite in noge so same misice, da pa vse ne bi bilo prevec lepo, smo noge se malo okrasile z praskami in modricami.